Sem Petra. Energična, sproščena in precej dobra v tem, da hitro prebijem led. Tudi pri tistih, ki so prepričani, da niso fotogenični. Spoiler: ravno oni so pogosto najboljši.

Delujem iz Šmarja pri Jelšah, a redko ostajam v eni kategoriji. Fotografiram ljudi, dogajanje, prostore in ideje. Zunaj, noter, doma ali sredi akcije. Kjer je prava energija, tam sem tudi jaz.

V več kot desetih letih dela sem se naučila, kdaj voditi, kdaj popustiti in kdaj samo reči: »To je to.« Ko se ljudje sprostijo, kamera postane najmanj pomemben del prostora.

Ne ustvarjam popolnih prizorov. Ustvarjam vzdušje, kjer se stvari zgodijo same. Fotografije potem niso le lepe. Imajo ritem. Imajo karakter. Imajo občutek.

Kje se počutim najbolj živo: Zunaj. V naravi. Med otroškim smehom.
Reset po dolgem dnevu: Kozarec sivega pinota.
Razvada brez slabe vesti: Preveč kave.
Prvi vtis, ki ne drži: Da sem resna in mirna.
Kar stranke pogosto rečejo: »Oprosti, ker so bili otroci tako živahni.« Moj odgovor: Jaz sem jih spodbujala.
Najljubši del mojega dela: Ko ljudje pozabijo na kamero.
Kar mi ni prioriteta: Popolnost.
Vedno z menoj: Rdeča šminka.
Kaj vedno prelagam: Da si bom vzela čas zase.
Kar me najhitreje spravi iz tira: Krivica.
Kar me vedno spravi v dobro voljo: Sprehodi in fotografiranje. Najraje oboje.
Hrana, ki je vedno dobra izbira: Brezglutenske testenine. Celiakija je v hiši.
Glasba: Francoski radio FIP.
Pijača, ko ni kava in ni vino: Obožujem čaj.
Energijski tip: Jutranji in večerni. In popoldanski.
Največ energije imam: Vedno. Razen kadar spim.

Pri nas lahko razvijate tudi vaše fotografije. Postopek je zelo enostaven. Preko spodnje povezave obiščite našo aplikacijo, naložite fotografije, ki bi jih želeli imeti razvite in naročite izbrane fotografije za tisk, ki ga nudimo. Naj vaš spomin živi večno.

Fotografija je z menoj že od nekdaj. Vedno sem fotografirala ljudi, gibanje, drobne trenutke, ki so se mi zdeli pomembni, tudi če takrat nisem znala razložiti zakaj.

Z leti sem ugotovila, da me ne zanimajo samo lepi prizori. Zanimajo me odnosi. Energija. Tisto, kar se zgodi vmes.

Ko danes gledam stare družinske fotografije, vidim več kot podobe. Vidim občutke. Obdobja. Ljudi, ki jih ni več. Takrat postane jasno, da fotografija ni le zapis. Je most nazaj.

Zato fotografiram tako, kot fotografiram. Ne zaradi popolnosti. Zaradi povezave.

Da se čez leta ne spomniš samo, kako je nekaj izgledalo, ampak kako si se počutil.

To je moj razlog. In zato to počnem še danes.